Če bi bil fiziolog, bi se tole bralo drugače. Ker pa sem vrtnar z nekaj kilometrov teka v nogah, človek, ki mu leta pripravljajo srečanje z Abrahamom, bom s svojega vidika strnil nekaj misli o gibanju z lopato v roki.

Zakaj pravzaprav delo na vrtu tako čudovito dopolnjuje oz. gradi človeško telo?

Najprej bi se dotaknil, čeprav se jih ne da prijeti, človeških možganov. V nas se vedno pojavlja in v življenje vpleta tista želja, potreba, po gibanju – telovadbi. A ta nemalokrat najde pot v prepreko, češ, kaj pa mi je tega treba…

Pri telovadbi z vrtnarskimi deli pa se stvar poenostavi 😊. Zakaj?

Uspešni telovadbi sledi nagrada:

  • Pridelek lastnega sadja in zelenjave
  • Tisti grm, ki smo ga vedno želeli, nam da najprej cvet, nato plod, obenem in kasneje pa še postreže z barvami
  • Zelenica je končno urejena

A še preden pride nagrada…

Samokolnica poskrbi za močan ramenski obroč, hkrati ta vrsta telovadbe ne pozabi na noge, sploh na gorenjski zemlji, kjer je breg tisti, ki diktira tempo.

Lopata razgiba od zime zaspan hrbet, da o krampu ne govorim.

Visoke grede nas prikrajšajo za marsikateri romantični predklon. Če pa jih že imamo, jih lahko uporabimo za raztezanje pred in po končanem delu.

Seveda kosilnica ne more nadomestiti maratonskih razdalj v katerih uživamo tekači, a kaj hitro – in z veseljem – lahko preštevamo kalorije, ki jih puščamo za sabo pri košnji.

…In tisti globok počep pri polaganju travne ruše, ko začutiš medenico… sprva mogoče malo nerodno, a ko ta preide v večkratno ponovitev, pridobiš ravnotežje in gre vedno lažje. Nenazadnje je zahodni človek eden redkih na planetu, ki ne zdrži dolgo v počepu.

Skratka vrtnarjenje – ljubiteljsko ali profesionalno – prinaša kar nekaj fizioloških prednosti, ter uravnava naše sedeče telo.

Kot pa sem že na začetku omenil, ne gre le za fiziko. Rezultati našega dobrega dela na vrtu nam vsekakor vlivajo pozitivno samopodobo. Kaj pa padci, pa neuspeli poskusi? Seveda so, nemalo jih je, a tudi ti pomenijo, da mi, skupaj z našim vrtom, rastemo.

Kako vse to deluje pri meni?

Tako tek kot vrtnarska dela me učijo potrpežljivosti ter discipline. Ker dokler zadani kilometri pri teku niso za mano ali vrtni projekt ni zaključen, ni konec. Vse skupaj pa je del dolgotrajnega procesa, ki iz danes na jutri ni viden.

Ko letos pride tisti Abraham s 50-ko v roki, pa upam, da bo za mano vsaj 50 zaključenih vrtov, ter tudi 50-kilometrski tek. Do takrat pa:

»Vrtnarimo s srcem, pa z lopato tut!«